Končno je uspelo: tudi pri psih lahko začnemo ocenjevati mutacijski status novotvorb v rutinskem okolju: predstavljamo, kaj je mogoče storiti in za kaj se lahko uporabi mutacijska analiza gena TP53 pri psih z limfomom DLBCL.

DLBCL– Najpogostejši limfom pri psih

Med limfoproliferativnimi boleznimi psov je DLBCL najpogostejši histotip in predstavlja približno 70 % vseh limfomov pri tej vrsti.

DLBCL ima precej agresivno biološko obnašanje in se večinoma pojavlja v multicentrični nodalni obliki s številnimi prizadetostmi sekundarnih limfnih organov. V naprednejših kliničnih fazah je opazna tudi infiltracija tarčnih organov, kot so jetra, vranica, kostni mozeg in periferna kri.

V skladu z merili klasifikacije limfomov pri psih, ki jo izvaja Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), je za nodalni DLBCL značilna nenadzorovana in razpršena rast populacije neoplastičnih celic v bezgavkah s popolno okvaro normalne anatomije organa.

Neoplastične celice so srednje velike do velike in imajo zelo pogosto več perifernih nukleolov ali en sam osrednji nukleolus. To populacijo lahko pripišemo centroblastom in imunoblastom (SL.1). Neoplastični limfociti so imunofenotipa B in se prepoznajo z imunohistokemijo s pozitivnostjo na protitelesa CD20, CD79 ali PAX5 (SL. 1). Nazadnje, zdravljenje prvega reda vključuje kemoterapijo CHOP (ciklofosfamid, doksorubicin, vinkristin, prednizon) z morebitnim dodatkom cepiva APAVAC v protokol kemo-imunoterapije.

Slika 1. Klasična mikroskopska/citološka slika DLBCL pri psih. Prevladuje populacija srednje velikih do velikih limfoidnih elementov z jasno vidnimi jedri in zelo bazofilno citoplazmo.
Slika 1. Klasična mikroskopska/citološka slika DLBCL pri psih. Prevladuje populacija srednje velikih do velikih limfoidnih elementov z jasno vidnimi jedri in zelo bazofilno citoplazmo.
Slika 2. Histološki in imunohistokemični pregled DLBCL pri psu. Bezgavka je videti difuzno infiltrirana z neoplastično populacijo, ki ruši nomalno arhitekturo organa (slika levo). Pri imunohistokemičnem pregledu so neoplastične celice pozitivne na CD20 (označevalec limfocitov B) (slika desno)
Slika 2. Histološki in imunohistokemični pregled DLBCL pri psu. Bezgavka je videti difuzno infiltrirana z neoplastično populacijo, ki ruši nomalno arhitekturo organa (slika levo). Pri imunohistokemičnem pregledu so neoplastične celice pozitivne na CD20 (označevalec limfocitov B) (slika desno)

DLBCL – klinično-patološka klasifikacija

DLBCL je bil v preteklosti uvrščen med limfome “visoke stopnje” ali “agresivne” limfome, vendar so v zadnjih letih raziskave v veterinarski onkologiji razkrile nove cilje in terapevtske pristope, ki so izboljšali preživetje in čas brez bolezni pri psih s tem tumorjem.

Žal pa je odziv na zdravljenje še vedno zelo spremenljiv in ob postavitvi diagnoze slabo predvidljiv. Nekateri psi ostanejo v klinični remisiji le nekaj mesecev po zdravljenju, pri drugih pa sta remisija in preživetje veliko daljša, v nekaterih primerih celo več let.

To različno biološko obnašanje je deloma mogoče pojasniti z nekaterimi merljivimi kliničnimi spremenljivkami, kot so stadij, klinični podstadij in neoplastična infiltracija kostnega mozga s pretočno citofluorimetrično preiskavo. Čeprav so ti parametri zelo koristni, pa ne omogočajo vedno razlikovanja med prognozo živali; dejansko lahko pri odzivu na zdravljenje sodelujejo druge spremenljivke, kot sta vloga imunskega sistema pri odzivu na zdravljenje in genetski ali molekularni profil samega tumorja.

DLBCL – genetska klasifikacija, uspelo je!!

Zato je jasno, da samo klinično-patološka klasifikacija ne more več zadostovati za klinično opredelitev DLBCL pri psih. Prav zato so se študije o DLBCL pri psih v zadnjih letih, podobno kot v človeški medicini, osredotočile predvsem na razlago molekularnih in genetskih mehanizmov, ki so podlaga za razvoj in napredovanje bolezni.

Ugotovljene so bile številne aberacije genov, ki sodelujejo pri mehanizmih aktivacije, diferenciacije in proliferacije celic. V nekaterih primerih so bile odkrite mutacije na ravni DNK, zaradi katerih se limfoidne celice lahko hitreje razmnožujejo, uhajajo imunskemu nadzoru in so odporne na programirano celično smrt (apoptozo). V nekaterih primerih so bile te mutacije povezane s kliničnimi spremenljivkami in odzivom na zdravljenje.

Študija iz leta 2022 (Giannuzzi et al., 2022) je namreč pokazala, da so mutacije v genu TP53 negativen in neodvisen prognostični dejavnik pri DLBCL pri psih.

Ravno zaradi svoje vloge je bil TP53 nedavno imenovan “varuh genoma”, kar se nanaša na njegovo sposobnost popravljanja poškodovane DNK s povzročanjem zaustavitve rasti celic, apoptoze in senescence celic. Zato ni težko razumeti, kako lahko mutacije tega gena v neoplastičnem ali predneoplastičnem okolju zavirajo to dejavnost in spodbujajo kancerogenezo.

DLBCL – Analiza TP53 pri psih z DLBCL, kaj storiti!

Pri psih, pri katerih obstaja sum na določeno obliko DLBCL, bo na podlagi citološkega in citofluorimetričnega pregleda povečane bezgavke vedno treba opraviti histološki in imunohistokemični (CD3, CD20) pregled celotne izrezane bezgavke za dokončno potrditev.

Ob limfadenektomiji je treba izolirati majhen fragment neoplastičnega tkiva (0,5 cm3 – velikost bonbona “tic tac”) in ga shraniti v epruveti s fiziološko raztopino, da se opravi test mutacije genaTP53 (SL. 2).

Epruveto je treba v 24-48 urah poslati v laboratorij za preiskavo. Hkrati je treba vedno poslati alikvot krvi v epruveti EDTA (SL. 3).

Slika 3. Za mutacijsko testiranje je treba v laboratorij Mylav poslati tako biopsijo bezgavke v fiziološki raztopini kot periferno kri bolnika z DLBCL, potrjeno s histologijo in imunohistokemijo.
Slika 3. Za mutacijsko testiranje je treba v laboratorij Mylav poslati tako biopsijo bezgavke v fiziološki raztopini kot periferno kri bolnika z DLBCL, potrjeno s histologijo in imunohistokemijo.

Nato bo mogoče na podlagi rezultatov, pridobljenih s kliničnim razvrščanjem, histopatološko/imunohistokemično preiskavo in pregledom TP53, pregledati prognostični algoritem, ustvarjen na podlagi študije Giannuzzi et al (pojdite v zasebni del naše spletne strani Mylav).

S tem algoritmom je mogoče določiti tudi najboljše zdravljenje glede na izbrane klinične spremenljivke.

Bibliografija

Diana Giannuzzi , Laura Marconato , Antonella Fanelli , Luca Licenziato , Raffaella De Maria, Andrea Rinaldi, Luca Rotta , Nicole Rouquet, Giovanni Birolo , Piero Fariselli, Afua A. Mensah, Francesco Bertoni  and Luca Aresu. (2022) The genomic landscape of canine diffuse large B-cell lymphoma identifies distinct subtypes with clinical and therapeutic implications. Lab Animals 51: 191-202.

Luca Aresu, Università degli Studi di Torino, Responsabile del servizio di Patologia di Mylav
Walter Bertazzolo, Med. Vet. EBVS European Specialist in Veterinary Clinical Pathology (Dipl. ECVCP); Direttore Scientifico di MYLAV