V klinični praksi ste se gotovo že srečali s primeri, ko sta rezultata analize urina in urinske kulture pokazala neskladje med mikrobiološkim izvidom in videzom urinskega sedimenta pod mikroskopom. Čeprav se takšni rezultati na prvi pogled zdijo nelogični, imajo lahko v resnici več medicinsko in/ali znanstveno utemeljenih razlag.

S pojmom okužba sečil (UTI) je mišljeno stanje, ko virulentni bakteriji uspe premagati obrambne mehanizme gostitelja, se pritrditi, razmnoževati in dolgotrajno preživi v določenem predelu sečil.

V večini primerov okužbe povzročajo bakterije, lahko pa jih izzovejo tudi glive ali virusi.

Okužba lahko prizadene posamezen del sečil, kot so ledvice (pielonefritis), sečevod (ureteritis), sečni mehur (cistitis) ali sečnica (uretritis) ali pa se razširi tudi na spolne organe, na primer prostato (prostatitis) ali nožnico (vaginitis).

Okužba sečil je lahko simptomatska ali asimptomatska. Prisotni klinični znaki so pogosto prvi namig za natančno preiskavo vzroka, na primer pogosto uriniranje (polakiurija), boleče uriniranje (strangurija), prisotnost krvi v urinu (hematurija) in drugi (Bartges, 2004).

Analiza urina je standardna laboratorijska preiskava, s katero ocenjujemo in merimo fizikalne, kemijske ter mikroskopske lastnosti urina pri pacientu.

Urinska kultura (urinokultura) je bakteriološki pregled, s katerim v vzorcu urina odkrijemo morebitne povzročitelje okužb sečil, jih izoliramo, ocenimo vsebnost mikroorganizmov, opravimo test občutljivosti na protimikrobna sredstva v izoliranem sevu in preučimo vzroke ponavljajočih se okužb ter odpornost bakterij na antibiotike.

Pregled urinskega sedimenta predstavlja pomemben del celotne analize urina.

Po centrifugiranju vzorca se usedlina na dnu epruvete pregleda pod mikroskopom, da odkrijemo morebitne sestavine, ki bi lahko nakazovale patološke spremembe.

V normalnih pogojih je usedlina urina minimalna in vsebuje zgolj redke odmrle celice ter občasne levkocite in eritrocite.

Rezultat urinske kulture je treba vedno obravnavati v povezavi s citološkim pregledom sedimenta in ga interpretirati ob upoštevanju celotne klinične slike.

Številni mikroorganizmi, ki so potencialno patogeni za sečila, so namreč običajni komenzali v drugih telesnih sistemih, kot so prebavni, urogenitalni ali kožni.

V tem okviru je prisotnost izoliranega bakterijskega seva v določeni koncentraciji (izraženi v CFU/mL) v urinski kulturi, opravljeni na vzorcu, pridobljenem s cistocentezo, ob sočasni piuriji (povišani koncentraciji nevtrofilcev v urinskem sedimentu), močan pokazatelj okužbe sečil.

 

Ali je mogoče, da je sediment negativen, hkrati pa je urinska kultura pozitivna?

Da, to je povsem mogoče, vzroki pa so lahko različni. Med njimi so na primer nizka koncentracija bakterij v urinu (zaradi česar bakterij pod mikroskopom ne vidimo), množična prisotnost celic, ki otežuje prepoznavanje bakterij, morebitna kontaminacija vzorca ali pa preprosto dejstvo, da je ločljivost človeškega očesa pri mikroskopskem opazovanju sedimenta nižja kot pri kulturi – tam bakterije, če so prisotne, zrastejo na gojišču, kar omogoča jasno oceno njihove morfologije in biokemičnih lastnosti.

 

Kako pojasniti pozitiven sediment ob negativni urinski kulturi?

Negativna urinska kultura ob prisotnosti bakterij v mikroskopskem pregledu urinskega sedimenta je lahko posledica različnih dejavnikov:

– prisotnost zaviralnih snovi v urinu: na primer pri bolnikih, ki prejemajo antibiotično terapijo, ali če so v urinu prisotni kemični dezinfekcijski pripravki.  Bakterije so lahko zaradi tega »nežive«; za zaznavanje bakterij v kulturi morajo biti te žive in sposobne razmnoževanja.

– prisotnost gnoja in/ali vnetnih celic: (lizosomski encimi nevtrofilcev in/ali fagocitoza bakterij zavira njihovo rast).

– nizka koncentracija bakterij

– nepravilno razmerje med borovo kislino in urinom: če analize ni mogoče opraviti takoj in hlajenje vzorca ni zagotovljeno, je priporočljivo uporabiti posodice, ki že vsebujejo konzervans (npr. borovo kislino). Ta stabilizira število bakterij, preprečuje njihovo prekomerno razmnoževanje ali odmiranje.

Za pravilno razmerje med borovo kislino in urinom je ključno, da so primarne posodice napolnjene do označene črte, saj le tako koncentracija borata ostane ustrezna; premajhna količina urina glede na količino borove kisline lahko ovira ali zavre rast bakterij in vitro.

– napake pri prevozu, shranjevanju ali temperaturnih nihanjih vzorca

– bakterije s počasno ali oteženo rastjo: na primer anaerobne bakterije ali tiste, ki za rast potrebujejo več kot 48–72 ur.

– prisotnost anaerobov, ki ob dolgotrajnem stiku s kisikom odmrejo ali katerih prisotnost glede na naročilo preiskave ni bila preverjena: Za potrditev prisotnosti anaerobnih bakterij je priporočljivo zahtevati popolno urinsko kulturo, ki vključuje iskanje aerobnih in anaerobnih bakterij ter gliv.

– neustrezen odvzem vzorca: (premajhna količina materiala ali kontaminacija).

– telesca: (zlasti okrogli delci, lipidne kapljice, citoplazemski organeli, amorfni kristali ali ostanki, ki jih pod mikroskopom zmotno prepoznamo kot bakterije.

V takih primerih je priporočljivo opraviti citološki pregled sedimenta, ki poda natančnejše podatke o morfologiji bakterij in lahko pomaga izključiti to možnost (Soares et al., 2024).

 

Citološki pregled urinskega sedimenta po fiksaciji in obarvanju: številni levkociti z razkrajajočim se jedrom in prisotnost številnih paličastih bakterij.

 

Pomembno: pravilen odvzem vzorca je ključnega pomena, da se izognemo neskladnim rezultatom!

Kako to storiti? Zelo pomembna je izbira metode odvzema: najvarnejši način odvzema vzorcev urina je cistocenteza, saj omogoča sterilni odvzem urina neposredno iz mehurja in s tem najbolj zmanjšuje tveganje kontaminacije.

Vzorec urina je treba odvzeti v dovolj veliki količini, da bo mogoče zanesljivo določiti število kolonij na mL (CFU/mL). Za prevoz je najbolje uporabiti epruveto z borovo kislino, ki deluje kot stabilizator bakterijske rasti. Vzorce je mogoče shranjevati pri sobni temperaturi, brez potrebe po hlajenju.

Nazadnje, a zato nič manj pomembno: vzorec mora biti pravilno označen z vsemi podatki o pacientu ter čim več koristnimi kliničnimi in terapevtskimi informacijami, ki so lahko v pomoč pri celostni oceni. Sem spadajo na primer podatki o začetku, trajanju in poteku simptomov, preteklih ali trenutnih zdravljenjih ter – če je bil opravljen – izvid citološkega pregleda sedimenta.

Idealno je, da se vzorci za urinsko kulturo odvzamejo pred začetkom zdravljenja z antibiotiki.

Če to ni mogoče, se lahko urinska kultura kljub temu opravi, vendar je treba upoštevati, da lahko antibiotiki zavirajo rast bakterij.

Po končanem zdravljenju je priporočljivo počakati vsaj 7–10 dni, preden se opravi kontrolna uirnska kultura, da se čim bolj zmanjšajo učinki preostalih zaviralnih snovi na rast mikroorganizmov.

 

 

Viri in literatura

  • Joseph W. Bartges, DVM, PhD, Diagnosis of urinary tract infections, Vet Clin Small Anim 34 (2004) 923–933
  • Ana Bárbara Uchoa Soares, Juliana Felipetto Cargnelutti, Bruno de Almeida Albuquerque, Cinthia Melazzo de Andrade, Vinicius Nomi Hirata, Are stained and unstained methods of urine sediment from dogs in accordance with microbiological culture?, Ciência Rural, Santa Maria, v.54:04, e20230129, 2024

 

Giulia Frossini,  veterinarska biotehnologinja, Oddelek za mikrobiologijo MYLAV

Marta Medardo, dr. vet. med., EBVS evropska specialistka specialist za veterinarsko mikrobiologijo (dipl. ECVM); vodja Službe za mikrobiologijo MYLAV