Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) so porajajoče nalezljive bolezni opredeljene kot »bolezni, ki jih povzročajo na novo odkriti ali doslej neznani patogeni in ki predstavljajo grožnjo za javno zdravje tako na lokalni kot na mednarodni ravni«. Ta opredelitev je v celoti uporabna tudi na področju veterinarske medicine.

V zadnjih letih so – predvsem zaradi naprednih molekularno-bioloških tehnik, kot je sekvenciranje nove generacije (next-generation sequencing – NGS) – odkrili številne nove viruse pri psih in mačkah. Nekateri virusi, ki so znani že vrsto let, pa so se v zadnjih letih geografsko razširili ali pa se je izrazito povečala incidenca kliničnih primerov.

Med parvovirusi si poleg klasičnih sevov pasjega parvovirusa (CPV) in mačjega parvovirusa (FPV) (Carnivore protoparvovirus 1) poglobljeno obravnavo zagotovo zaslužita bufavirus in bokaparvovirus.

Bufavirus pri psu (CBuV) in mački (FBuV) (Carnivore protoparvovirus 3) sta razvrščena kot novi samostojni virusni vrsti znotraj rodu Protoparvovirus. CBuV so prvič izolirali leta 2011 v leglu petmesečnih pasjih mladičev, ki so zboleli za boleznijo dihal, FBuV pa leta 2017 pri mačkah, ki so kazale respiratorne in/ali enterične simptome. Pri domačih mesojedih (psih in mačkah) se domneva, da bufavirusi raje napadajo dihala, vendar obstajajo tudi objavljeni dokazi o njihovi vlogi pri okužbah prebavil.

Bokavirusi povzročajo obolenja pri različnih živalskih vrstah; pri mačkah poznamo več vrst teh virusov. Mačje bokaparvoviruse (FBoV) so bili prvič potrjeni leta 2012 v Hongkongu in zajemajo tri glavne seve: FBoV-1, FBoV-2 in FBoV-3. Med njimi je FBoV-1 (Carnivore bocaparvovirus 1) dokazano povzročitelj enteritisa, saj je bil povezan s hudimi oblikami driske pri mački.

Astrovirusi pri psih (CAstV) in mačkah (FAstV) so zelo razširjeni v obeh populacijah. Zlasti pri CAstV so raziskave pokazale bistveno višjo pojavnost pri kužkih z znaki gastroenteritisa kot pri zdravih mladičih, prav tako pa je količina izločenega virusa neposredno povezana z resnostjo kliničnih simptomov. Pri mačkah ti virusi pogosto poslabšajo klinično sliko okužb, ki jih povzročajo drugi patogeni, zlasti mačji parvovirus (FPV).

Delci astrovirusa, posneti z elektronskim mikroskopom.

Rotavirusi skupine A so odgovorni za pojav driske pri številnih živalskih vrstah, vključno s psi in mačkami. Posebej mačji rotavirusi so klinično in epidemiološko pomembni ne le zaradi vpliva na zdravje mačk, temveč tudi zaradi možnosti prenosa na ljudi, saj so bili mačji sevi, zlasti genotipov G3P[9] in G6P[8], večkrat povezani z obsežnimi izbruhi rotavirusne okužbe pri otrocih po vsem svetu.

Še en virus, ki ga povezujejo z enteritisom pri mačkah, je mačji cirkovirus (FeCV), podobno kot pri pasjem cirkovirusu (CaCV), katerega patogena vloga pri nastanku akutne driske dobro dokumentirana v literaturi. Pasji cirkovirus (CaCV) sam sicer ni glavni povzročitelj bolezni, a pomembno poslabša okužbo, če je pes hkrati okužen s pasjim parvovirusom (CPV) ali pasjim koronavirusom. Raziskave patogenosti mačjega cirkovirusa (FeCV) so sicer še v teku, vendar dosedanje ugotovitve nakazujejo, da se biološko obnaša podobno kot cirkovirus pri psih.

Mačji morbilivirus (FeMV) vzbuja naraščajočo pozornost v klinični veterinarski praksi. Gre za virus, ki je antigensko soroden virusu, ki povzroča pasjo kugo, ter virusu ošpic pri človeku. Posebej pogosto se širi med mačkami v kolonijah in vzrejališčih, kjer se prenaša preko stika z okuženim urinom. Raziskave so pokazale povezavo med FeMV in kronično ledvično boleznijo (CKD) pri mačkah, pri čemer povzroča predvsem tubulo-intersticijski nefritis – vnetje ledvičnih tubulov in medceličnega tkiva, ki sčasoma vodi do postopne izgube ledvične funkcije. V začetnih fazah okužba pogosto poteka brez očitnih simptomov ali pa se kaže le z blagimi, nespecifičnimi znaki; izraziti klinični znaki se pojavijo šele ob že napredovali okvari ledvic in vključujejo poliurijo/polidipsijo, izgubo telesne teže ter letargijo.

Še en nastajajoči virus pri mačkah je Domestic cat hepadnavirus (DCH); prvič so ga odkrili leta 2018 v Avstraliji in je v daljnem sorodstvu z virusom hepatitisa B, ki ga poznamo pri ljudeh. Domestic cat hepadnavirus (DCH) je bil dokazan tako v krvi kot v jetrnem tkivu, pri čemer je prevalenca bistveno višja pri mačkah z retrovirusno okužbo (FIV/FeLV) in pri tistih s spremenjenimi jetrnimi parametri. Virus je namreč neposredno povezan z okvaro jeter.
Pri mačkah s spremenjenim hematokemičnim profilom, ki kaže na jetrno okvaro, je verjetnost okužbe z DCH približno trikrat višja kot pri mačkah z normalnimi jetrnimi parametri. Podobno kot pri okužbi z virusom hepatitisa B (HBV) pri človeku lahko tudi okužba z DCH sproži imunsko posredovan kronični hepatitis, ki ga zaznamujejo progresivna nekroza, regeneracija in fibroza jeter. Brez ustreznega zdravljenja lahko bolezen napreduje v cirozo in jetrocelični karcinom.

Na koncu velja omeniti dva nevrotropna virusa, ki med domačimi mesojedimi živalmi najpogosteje prizadeneta mačke: Virus Borna (BoDV) in virus Rustrela (RusV). Oba virusa najdemo v določenih živalskih vrstah, ki služijo kot naravni “rezervoar” za okužbe, predvsem pri krtih in divjih glodalcih. Vendar pa ima BoDV širši spekter gostiteljev, saj ne prizadene le domačih in divjih mačk, temveč lahko okuži tudi številne druge sesalce, vključno z ljudmi, ter ptice.
Primeri nevroloških bolezni, ki jih povzročata virusa BoDV in RusV, so pri mačkah dokaj pogosti, medtem so pri psih precej redki in omejeni izključno na okužbo z BoDV. Mačke se okužijo predvsem zato, ker lovijo naravne prenašalce teh virusov. Druge poti prenosa, kot je stik z izločki okuženih krtov in glodavcev, sicer niso povsem izključene, a veljajo za veliko manj verjetne.
BoDV (virus Borna) je razširjen po zelo obsežnem geografskem območju, vendar se večina potrjenih primerov bolezni pojavlja v srednji Evropi, zlasti v Nemčiji in sosednjih državah. Posamezne primere bolezni so opisali tudi v Italiji.
Območje razširjenosti RusV (virusa Rustrela) je bistveno bolj omejeno; kot kaže, se okužba pojavlja skoraj izključno v srednji in severni Evropi. Vendar pa so v zadnjem času potrdili zelo redke primere tudi pri divjih mačkah v Severni Ameriki.

Številne od teh novih virusnih povzročiteljev bolezni je dandanes mogoče zanesljivo iskati in identificirati s pomočjo sodobnih molekularnih tehnik, ki so na voljo v laboratoriju Mylav (podrobnosti o novostih v ponudbi preiskav so na voljo v ceniku Mylav 2026).

 

Priporočena literatura

Beikpour F, Letafati A, Fakhr ZA, Decaro N, Mozhgani SH. Canine circovirus: an emerging virus of dogs and wild canids. Ir Vet J. 2025 Feb 8;78(1):5. doi: 10.1186/s13620-025-00290-7.

Capozza P, Buonavoglia A, Pratelli A, Martella V, Decaro N. Old and Novel Enteric Parvoviruses of Dogs. Pathogens. 2023 May 16;12(5):722. doi: 10.3390/pathogens12050722.

Capozza P, Decaro N, Beikpour F, Buonavoglia C, Martella V. Emerging Hepatotropic Viruses in Cats: A Brief Review. Viruses. 2021 Jun 17;13(6):1162. doi: 10.3390/v13061162.

Capozza P, Martella V, Buonavoglia C, Decaro N. Emerging Parvoviruses in Domestic Cats. Viruses. 2021 Jun 4;13(6):1077. doi: 10.3390/v13061077.

Choi EJ, Ortega V, Aguilar HC. Feline Morbillivirus, a New Paramyxovirus Possibly Associated with Feline Kidney Disease. Viruses. 2020 May 1;12(5):501. doi: 10.3390/v12050501.

Fukuda Y, Kusuhara H, Takai-Todaka R, Haga K, Katayama K, Tsugawa T. Human transmission and outbreaks of feline-like G6 rotavirus revealed with whole-genome analysis of G6P[9] feline rotavirus. J Med Virol. 2024 Apr;96(4):e29565. doi: 10.1002/jmv.29565.

Li Y, Gordon E, Idle A, Altan E, Seguin MA, Estrada M, Deng X, Delwart E. Virome of a Feline Outbreak of Diarrhea and Vomiting Includes Bocaviruses and a Novel Chapparvovirus. Viruses. 2020 May 4;12(5):506. doi: 10.3390/v12050506.

Li Y, Gordon E, Idle A, Hui A, Chan R, Seguin MA, Delwart E. Astrovirus Outbreak in an Animal Shelter Associated With Feline Vomiting. Front Vet Sci. 2021 Feb 11;8:628082. doi: 10.3389/fvets.2021.628082.

Lutz H, Addie DD, Boucraut-Baralon C, Egberink HF, Hartmann K, Hosie MJ, Lutz M, Marsilio F, Radford AD, Thiry E, Truyen U, Horzinek MC. Borna disease virus infection in cats: ABCD guidelines on prevention and management. J Feline Med Surg. 2015 Jul;17(7):631-5. doi: 10.1177/1098612X15588452.

Martella V, Moschidou P, Buonavoglia C. Astroviruses in dogs. Vet Clin North Am Small Anim Pract. 2011 Nov;41(6):1087-95. doi: 10.1016/j.cvsm.2011.09.001.

Martella V, Potgieter AC, Lorusso E, De Grazia S, Giammanco GM, Matthijnssens J, Bányai K, Ciarlet M, Lavazza A, Decaro N, Buonavoglia C. A feline rotavirus G3P[9] carries traces of multiple reassortment events and resembles rare human G3P[9] rotaviruses. J Gen Virol. 2011 May;92(Pt 5):1214-1221. doi: 10.1099/vir.0.027425-0.

Matiasek K, Pfaff F, Weissenböck H, Wylezich C, Kolodziejek J, Tengstrand S, Ecke F, Nippert S, Starcky P, Litz B, Nessler J, Wohlsein P, Baumbach C, Mundhenk L, Aebischer A, Reiche S, Weidinger P, Olofsson KM, Rohdin C, Weissenbacher-Lang C, Matt J, Rosati M, Flegel T, Hörnfeldt B, Höper D, Ulrich RG, Nowotny N, Beer M, Ley C, Rubbenstroth D. Mystery of fatal ‘staggering disease’ unravelled: novel rustrela virus causes severe meningoencephalomyelitis in domestic cats. Nat Commun. 2023 Feb 4;14(1):624. doi: 10.1038/s41467-023-36204-w.

Pennisi MG, Belák S, Tasker S, Addie DD, Boucraut-Baralon C, Egberink H, Frymus T, Hartmann K, Hofmann-Lehmann R, Lloret A, Marsilio F, Thiry E, Truyen U, Möstl K, Hosie MJ. Feline Morbillivirus: Clinical Relevance of a Widespread Endemic Viral Infection of Cats. Viruses. 2023 Oct 13;15(10):2087. doi: 10.3390/v15102087.

Vasinioti VI, Salvaggiulo A, Pellegrini F, Diakoudi G, Camero M, Mesquita JR, Gomes-de-Sá S, Buzdugan I, Savuţa G, Elia G, Decaro N, Martella V, Lanave G. Feline Circovirus-1 in domestic cats: A multicentric European epidemiological study. Res Vet Sci. 2025 Nov;196:105920. doi: 10.1016/j.rvsc.2025.105920.

 

 

Nicola Decaro, dr. vet. med., dr. vet. znanosti, dipl. ECVM, predsednik European College of Veterinary Microbiology, redni profesor za nalezljive bolezni živali na  Oddelku za veterinarsko medicino, Univerza v Bariju – strokovnjak Mylav za virologijo in mikrobiologijo.